Nič zanimivega, ležanje in zaključevanje letošnje etape.

Sledi pospravljanje, obisk Piccolo bara na odlični kavi in sladoled pri Mujotu. Skratka nekaj čiščenja barke in priprave na odhod nazaj v deževno Slovenijo.

Za letos je bilo to to, jutri bomo že doma.

Pa je prišel ta dan. Ob 9:00 za las ujamemo most na Osorju, malo nesramno se vrinemo, ampak kaj češ mesto na rivi je bilo pa le zagotovljeno.

Ko sta obe barki čez, vezani na rivi, se kliče v Jadriščico brez uspeha. Čez par urc pride odgovor, da še vsi spijo in, da zato niso prišli na kavo. Mi popijemo kavo, poližemo sladoled in kupimo sadje, ter kruh. Vmes še nekaj kopanja in odhod. Veter je na tesno v pravo smer, ravno toliko da jadra malo pomagajo oz. nekaj čas acelo jadramo. Sledi ležanje čez kvarner, nekaj fotografiranja Viviane in skratka počivanje. Čez pridemo dokaj hitro in ugotovimo, da je enaka barka kot je naša pa ravno prispela čez Kvarner v nasprotno smer, no ja se bomo pa drugič srečali. Sledi postanek na Ceji, kjer malo preveč piha, če ni nujo se ne sidramo in ato gremo v bolj miren zaliv Portič. Sidramo se na standardno mesto, kjer je kljub velikemu številu bark še prostor, vežemo še Viviano in že padejo kozarčki in žar.

Sledi nekaj poležavanja, kartanja in plavanja v ne preveč topli vodi. Vseeno se opaše malo osvežiti. Že popoldne babice delajo kontrolo kdaj pridemo in res na večer smo že v marini.

Sped domača luka Medulin. Vežemo se na mesto, ki nas čaka. Sosedje pozdravljajo, debata steče, omarica za elektriko na pomolu pa se prelevi v šank (tudi vredu), vsak nekaj prinese in veselje se začne.

Sosed pravi, da ima tudi 16 letnico, ki je že ceu tedn samo na računalniku in noče ven, tudi mi jo še ne pozanamo. V šali mu pravimo, da bomo do sončnega vzhoda že nazaj, pa si misli svoje in nas ne vzame resno. Zgodi pa se ravno to, mladina ima tam dovolj za početi in res pride nazaj zgodaj zjutraj. Ne vemo pa še kaj se je zgodilo z očetom, ki nas je prosil, če lahko malo razvedrimo njegove otroke, nasledji dan sta imela namreč prepovedano se pogovarjati ali nekaj. Ah saj se bo navadil, da se mu otroci starajo.

Tako se dan zaključi, en del v hiši že spi, en del je že v Sloveniji, eni na jadrnici , drugi pa sploh spat šli niso.

No pa gremo, zbujeni spet brez glavobola na otoku čakamo v gostilni. Jah kaj pa kava ob 8:00 ko se gostilna odpre bo ravno pravšenj začetek dneva.

Vetra ni veliko, pa še tisti je bolj v napačno smer. Še dobro, da ni velika razdalja.  Motor poje, barki pa proti Cresu.

Spretno se izogibata otokom in plitvinam. Med potjo pa zajtrk in veliko tekočine saj je kar vroče. Sledi postanek na kopanje v mrzli vodi. Občutek pa je ravno pravšnji saj zunaj vode piha. Sosedov ribič nalovi rib, ki jih kasneje predelajo v ribjo juho. Par urc plovbe in že smo v stari, dobri Jadriščici . Pade ena sidra za dve barki in že nam z obale mahajo drugi sovaščani. Že pripravljamo motor in izvidnica v prvo gostilno, da vidimo kaj se bo jedlo zvečer. Sovaščani pa na barko, otroci na obalo kartat, odrasli pa kot je rekel on:”Alkohol je škodljiv in zato ga je treba uničiti”. Vino v restauraciji je vredu.

Po kozarčku, plavanju, ribji juhi, ribištvu, kartanju in ženskih pogovorih se opravi avtobus ljudi peš do restavracije. Hrana vredu, sladoled pa še boljši. In že gre mladina po svoje v bljižni kamp na vlažna igrala. Pa kaj si pravijo in sprostijo otroka v sebi. Kasneje pa na pomol kjer je center nočnega dogajanja. Tastari pa nazaj do hiše na tiramisu in kozarček. Najmlajša člana seveda že spita ko smo spet vsi skupaj. Pa gremo čoln ali dva, vsak kozarček preveč ima. Skobacamo se noter in tuhtamo kako enemu od avtobusov ne bi bilo treba veslati. En motor, dva čolna, nič pa se gremo šlepar. Rabimo dve roki za spajanje in zavijanje, nato pa porinemo čoln brez vesel, skoraj naravnost do barke.

Pes je na suhem, mi tudi, vidimo nič in se skotalimo v omare spat.

Mirno je, odsidrali se pa tudi nismo (enega od članov je skrbelo). 😀